Archive for marec, 2008

POLANSKI ODMEV, 2008

LETO 2008

7. februar – KULTURNI PRAZNIK, Prelesje – galerija Baričeva hiša

”Zdravljica, Luna sije”

Nastopili so še: Valter Purgar, Katarina Kapš, na orglice je zaigral g. Vilko Šajnič, dve pesmi pa je zapela Tina Mihelič.

14. marec – VEČER POLJANSKIH ŽENSK, Stari trg ob Kolpi

”Teče voda, Gor čez izaro”

Nastopile so tudi pevke FS KD Stari trg ob Kolpi in učenci OŠ Stari trg ob Kolpi.

marec 30 2008 | nastopi | No Comments »

OBČNI ZBOR

V SOBOTO, 29. 3. 2008, ob 19.00 uri, bo v prostorih gasilskega doma Prelesje potekal osmi občni zbor KD Stari trg ob Kolpi.

Občni zbor je priložnost za vse člane, da izrazimo svoje mišljenje, želje in spoznanja in s skupnimi močmi pripomoremo k še boljšemu delu.

Predsednik KD Stari trg ob Kolpi: Andrej RADE

marec 27 2008 | novice | No Comments »

GREGORJEVO, 12.3.2008

ImageShackImageShackImageShackImageShack

Zbrali smo se okoli tretje ure popoldan pred prostori KD Stari trg ob Kolpi. Nato smo se s pesmijo En pastirček ovce pase podali po darove.

ImageShackImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShackImageShack

”Mi smo prišli k vam na gosti, da bi na dali sega dosti. Več nam bote dali, več bote ob Miholi s pola pobrali.”

ImageShackImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShackImageShack

”Dajte nam, dajte groša i kruha, dajte nam jajac, masti iz čupa, dajte nam špeha i klobas,…”

ImageShackImageShackImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShackImageShack

ImageShackImageShackImageShack

Kot se za vsak pravi ‘pir’ spodobi, so se mize šibile od dobrot, ki smo jih dobili v dar. Pri čisto vsaki domačiji smo dobili darove, tako da nam ni bilo potrebno izreči kletvice:

Da bi vam čibe klopotce nesle, da bi vam krave povrgle, da bi vam bila pšenica snetljiva, da bi vam koruza ne bi dozorela,…”

ImageShackImageShackImageShackImageShack


marec 17 2008 | folklorna skupina and foto/video galerija | No Comments »

Novice leta 1847

Poljansko kolo v Trgu:

»Kolo (narodni plés) – pri kterim se dekleta, tudi mlade snahe (žene), vzajemno (nasprotno) na suknjah za žepe deržeče na podobo šestila okoli verté, dve stopinji naprej, eno nazaj gredé – se v nekterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmeraj vodi, v nekterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi je vselej ena vodja, in sicer taka, ki je narbolj urna in narveč pesmi vé, zakaj kolo se popevajoče vodi, dokler se plés ne začnè; Kader se pa plés začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe ali pa ki ne znajo na las z vsimi drugimi dve stopinji naprej, eno nazaj poskočiti, zakaj v enim trenutji morajo nogé vsih po zemlji poteptati in zopet odskočiti v zrak. Stari trg v Poljanah je bil njega dni velikonočni pondeljek pred večernicami vès v takih igrah in vse je od petja gromelo, ker vsaka vas iz cele fare je ondi na svojem prostoru svoje kolo praznovala. Kolo se začnè vselej s pesmijo:

Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor

Prelepih vsih mladih devojk…

Vsled tega se pojejo razne pesmi v čisto serbsko-horvaškem narečju, odlog nekterih majhnih premer, de se človek prečuditi ne more, ako pomisli, kako so se te pesmi na Kranjsko zemljišče zasaditi mogle. Kolo se v naši dobi redkokrat vodi, samo v velikih praznikih in na piri (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova.«

(Popisal in zapisal Jurij Kobè v »Novicah« 1847. str. 415. )

marec 14 2008 | ali ste vedeli? | No Comments »

POLJANSKO KOLO V TRGU

Poljansko kolo v Trgu:

Po Navratilovih ovedbah se igra še kolo v Trgu, v Predgradu in v Deskovi vasi, in to skoraj vse velike praznike, pa ne pred večernicami, ampak po večernicah. »Snahe ne plešejo več, ampak le dekleta in fantje. Napevi so pesmicam taki, kakor jih sploh pojo naši Vlahi okoli Metlike; vendar ima pa vsaka pesem nekaj drugačnega, kar pa tujec težko razloči. Tako se mladež vrtí in pôje, stari pa okoli stojé, gledajo in tobak (duhan) pušijo.« V Trgu se poje najprej ta pesem:

Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor

Vseh mladih divojak!

Ajde, kolo, da skočimo,

Da to trato povalimo!

Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor

Vseh mladih junakov!

Ajde, kolo, da skočimo,

Da to trato povalimo!

Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor

Vseh mladih snašic!

Ajde, kolo, da skočimo,

Da to trato povalimo!

Kakor v Metliki in pri Srbih in Hrvatih, tudi v Trgu prihajajo za pravim kolom na vrsto pesmi, ki se popevajo v kolu, pa se ga ne tičejo čisto nič. Take so:

5183.

V našem polji zlata jablan,

Daj Bog, daj nam dobro leto!

Daj Marija, daj nam Bog!

Pod jablanko zlata miza,

Daj Bog, daj nam dobro leto,

Daj, Marija, daj nam Bog!

Jokol’ mize zlati stoli,

Na njih sedi Bog, Marija!

Daj Bog, daj nam dobro leto!

Daj, Marija, daj nam Bog!

V rokah ima zlato krôpel,

Hiti se vè zlato jablan,

Doli padu tri jabuka.

Prvo palo v naše polje:

Naše polje obrodilo.

Daj Bog, daj nam dobro leto,

Daj, Marija, daj nam Bog!

Drugo palo v naše gore:

Naše gore obrodile.

Daj Bog, daj nam dobro leto,

Daj, Marija, daj nam Bog!

Tretje palo v naše selo,

Naše selo zdravo, oj veselo:

Daj Bog, daj nam dobro leto,

Daj, Marija, daj nam Bog!

Verz 8. pojo zdaj: Na njih sedijo Bog, Marija, sv. Peter (Iz starega: Na njih sedi Bog, Marija, * Bog Marija, sv. Peter) – II. krôpel = krepelo ali krepelnica.

5184.

Kî za kolo,

Naj gre z nami v kólo,

Kî ni záto,

Naj od stráni gleda.

Da si, da si moja,

Imela bi drága.

Nisem, nisem tvoja,

Ni braca tvojega;

Več sem, več sem svojega,

Milega drágôga,

Koj me, koj me ljubi,

Popustit’ me neče!

555.

Ena ptič’ca sproletela

Iz te dežele štajerske,

In to pesmico zapela

Od Marije žalostne.

”Kdo te, ptič’ca, pet’ je učil,

Al’ s’ se sama zmislila?”

””Jast se nisem pet’ učila,

Nit’ se sama zmislila:

Dva zidarja sta jo skup zložila,

Ker sta cerkev zidala.””

”Niso bila to zidarja,

Nek sta b’la dva angela.”

Jezus je na križi visel

Cele, cele ure tri,

Nič druz’ga ni spregovoril

Kakor sedem besedí.

Zapisal Jure Koce, ”fant iz Starega trga pri Poljanah”. – J.Navratil, ki mi je pesem izročil, pridejal ji je to–le opomnjo: ” To pesmico, ki se ne strinja s poljansko govorico in se poje tudi v kolu (prim. Navratil, Belokranjsko kolo. II.b.), zasejal je tam menda kakšen krošnjar, ki jo je bil prinesel sabo izmed Črnih Kranjcev. Da se je med Belimi Kranjci, s časom nekoliko pobelokranjčila, kažejo nam besede, oziroma oblike: sproletela, jast, niso, nek (neg’, nego) za ampak, temuč”.

(Štrekelj, K. 1895-1898. Slovenske narodne pesmi. Slovenska matica, Ljubljana. Zvezek I., str. 539)

marec 14 2008 | ali ste vedeli? | No Comments »

ZALJUBLJENE PESMI IZ POLJAN

Slovenske narodne pesmi;

iz tiskanih in pisanih virov, zbral in vredil dr. Karol Štrekelj. Zvezek II.

Izdala in založila slovenska matica, v Ljubljani 1900-1903. 900 strani

Pesmi zaljubljene

1136. (str. 63)

(Belokranjska.)

Vse tičice lepo pojo,

Da v goro zvoni.

Ena mlada devojčica

Za grmom stoji.

”Kaj ti delaš, kaj ti čuješ,

Devojčica ti?”

””Rada čujem, rada slišim

Vsake ptice glas:

Oj, slaviček, drobni ptiček,

Tebe pa najrajš’.

Na vrtu mi, na vrtu mi

Javor zeleni.

Pod njim mi je, pod njim mi je

Hladna senčica.

Pod njim mi je, pod njim mi je

Dragi moj zaspal.

Na prstu mu, na prstu mu

Zlati prstan moj.

Oj slaviček, drobni ptiček,

Vzemi mu ga ti,

Le s tihoma in polahko,

Da se ne zbudi.””

Zapisal J. Šešelj. – Iz Slovana III. (1886) 212.

1242. (str. 114)

Trojna žalost.

(S Poljan od Kolpe.)

Mrkla noč na zemljico pala,

Vsim je ljubi mir i pokoj dala,

Samo nije mlademu junaku:

Zavdala mu tri tuge nevolja.

Prva tuga: ljuba mu zbolela;

Druga tuga: hiša mu zgorela;

Tretja tuga: vranac mu ohromel.

Zapisal Marko Kobè. – Iz Novic X. (1852) 201. Primerjaj tudi ”Tri tuge junakove” (I. št. 266) in pesmi v Kuhačevi zbirki I., št. 41 – 45.

1280. (str. 133)

Izgovor.

(Iz Poljan v Belih Kranjcih)

Da bi gora razumela,

Kaj tice pojo,

Gora bi se ponižala,

Ka je visoka.

Mimo pelje vuzka staza,

Gladko glajena;

Gladila jo devojčica,

Bela, rumena.

Po nji ide mlad junače

Iz úgerske zemlje.

”Zdravo, zdravo, devojčica!

Bela, rumena!”

””Kako čo se s tabo zdravit’,

Ka te ne poznam?””

”Lahko poznaš, devojčica!

Bela, rumena,

Ki smo skupaj brave pasli,

Spod orehoma:

Zelen venac si mi plela

Z rožic rumenih;

Košulico si šivala,

Tanko, pretanko.

Zelen venec je mi zvenil

Z rožic rumenih,

Košulica mi je zgnila,

Tanka, pretanka.”

””Ak ti gnije košulica,

Tanka, pretanka,

Ne krivi ti ljube svoje,

Bele rumene;

Več ti krivi serce svoje,

Ko ti dojt’ ne dá.

Ak ti veni zelen venac

Z rožic rumenih,

Ne krivi ti ljube svoje,

Bele, rumene;

Več ti krivi serce svoje,

Ko ti dojt’ ne dá.

Dala sum ti maramico

Na tvoj beli vrat.””

”Dal sem tebi zlat perstanac

Iz desne roke;

Kam si dela zlat perstanac

Iz desne roke?”

””Dala sum ga nazlataru,

Da se pozlatí!””

”Nazlatar je takov človek,

Ki rad zatají!”

Neznanega zapisovalca. – Iz ”Novic” XVII. (1859.) 395.

1716. (str. 321/322)

Tičica zove ljubico k ljubemu.

(Iz Poljan od Kolpe.)

Jabuka se potočila

Po srebrnem polji;

Za nju plače devojčica,

Suzama se bori.

”Ne plači se, devojčica!

Tu ni tvojga druga.

Do njega je devet gor,

I deseti zelen bor,

Zanj privezan vranac konj.

Na vrancu je sédelce,

Na sédelci zibelka.

U zibeli detece,

Na detetu srebrn pas!

Na pasu je jabuka,

Na jabuki rožica,

Na rožici tičica:

Tica milo pôje,

Tebe k njemu zove!”

Zapisal Marko Kobè. – Iz Novic X. 1852. 49.

2331. (str. 561/562)

Vsaki je nestanoviten.

(Iz Poljan od Kolpe.)

Majka hčerko mlado svetovala:

”Ne pij, hčerko, vina rumenega,

Ni ne pij ljubi lica junačkega,

Ker je junak vera i nevera:

Zvečer ljubi, zjutra ti se hvali,

Da je ljubil na vero divojko.

Bolje bi mu cerkvo razgraditi,

Neg divojko na vero ljubiti:

Cerkva bi se zopet zagradila,

I še lepša neg je prva bila,

A divojka vere ni dobila,

Niti vere ni poštenja svoj’ga!”

Zapisal Marko Kobè. – Iz Novic (X.) 1852. 61.

2332. (str. 562)

(Iz Trga v Belih Krajncih.)

Kraj bunara deteljina trava,

Na travi je bieli list papira,

Na papiru črne slave piše,

Črne slave in so žalovite,

Žalovite i Bogu so mile.

[Težke ti so divojačke kletve]:

Kodar zdahne, list in trava sahne,

Kod zakune, do neba se čuje,

Kod zaplaka, vsa se zemlja trese.

Bolj bi bilo, cerkvo razgraditi,

Neg divojko na vero ljubiti:

A divojka vere ne dobila,

Niti vere, nit poštenja svojega.

Koj zna bolje, rodilo mu polje,

Koj zna više, naj si s perom piše.

Zapisal Jure Kocé; priobčil Ivan Navratil. – Iz ”Ljubljanskega Zvona” VIII. (1888) 494. V 3. in 4. v. slave za slova, v 7., 8. in 9. v. Kodar, kod namesto Kadar, kad.

marec 14 2008 | ali ste vedeli? | No Comments »

STANOVSKE PESMI IZ POLJAN

Slovenske narodne pesmi;

iz tiskanih in pisanih virov, zbral in vredil dr. Karol Štrekelj. Zvezek IV.

Izdala in založila slovenska matica, v Ljubljani 1908-1923. 819 strani

Pesmi stanovske:

7240. (str. 229)

Poljsko delo.

(Poljane v Belih Kranjcih.)

Kadar Poljanci orjejo, pojó ali žvižgajo živini in živina pohlevno orje.

Nekteri pojó tako:

Dolga mi je njiva,

Huda mi je gospodinja.

Hej, hej, hej, hej, hej!

Volek, hej, hej, hej!

Pomagaj nama Bog

In Marija iz nadlog!

Od kraja do kraja,

Mati potico vsaja.

Od kota do kota,

Mati peče kokota.

Ljubi moj rogina,

Midva bova pila vina.

Lepi moji štirje voli,

Ki niste nobeni moji:

Eni ste svete Trojice,

Drugi ste Marije device.

Eni ste svet’ga Antona,

Drugi ste druz’ga patrona.

Solnce mi gorko seje,

Naj po plečah dobro greje.

Nama bo odtodi iti,

Se muham v senco skriti.

Vročina je velika,

Naj že muha pika.

Zapisal Ž. – Iz Novic XIV (1856) 166 v spisu ” Usmiljen gospodar z živino, dober gospodar zase”. Verz 3. in 4. se ponavlja za vsakim parom. Zapis v zbirki Marije Lisjakove (str. 7-8) je le prepis iz Novic.

7807. (str. 404)

(Od Kolpe.)

Pastirčki izmed dveh sosesk si zabavljajo na paši, kadar se sestanejo:

Naša paša bolja

Nego vaša troja:

Naša volom do rogí,

Vaša žabam do krakí!

Zapisal J. Kobe. – Iz Novic XV. (1857) 371 v spisu Čakavci po Vuku z ozirom na Kekavce št. 8.

marec 14 2008 | ali ste vedeli? | No Comments »

PRIPOVEDNE PESMI IZ POLJAN

Slovenske narodne pesmi;

iz tiskanih in pisanih virov, zbral in vredil dr. Karol Štrekelj. Zvezek I.

Izdala in založila slovenska matica, v Ljubljani 1895-1898. 820 strani

Pripovedne pesmi:

6. (str. 21-22)

(”U Polanskom narečju” v Belih Kranjcih.)

Kralj Matiaš, kad se je ženio

za prelipu Jelinu divojku,

istriansku virnu ljubu svoju,

on ju biše skoro zaprosio.

Malo ju je vrime uživao,

malo vrime, za same tri noči.

Eto Turci na njega udriše,

i Jelinu njemu ukradoše,

priterdo ju oni okovaše,

i sa sobom jadnu odvedoše

na daleko u tursku deržavo,

ter je caru oni darovaše.

Maleno je vrime postanulo,

doletíla tica lastovica,

proletila trikrat oko grada,

pak še side na verh bila turna.

Ona j’ kralju lipo zapivala:

”Kamo, kralju, sad tvoje junačtvo,

s kojim tuja ti kraljestva miriš,

a tvojega u nemiru pustiš?

Nu poslušaj, kralju Matiaše!

Što su tebi Turci učinili,

Janičari, da je Bog ubio!

Virnu ljubu tebi ukradoše,

pritèrdo ju oni zakovaše,

i s sobom ju oni odvedoše

na daleku u tursku daržavu,

i caru je oni darovaše.”

Kad je kralju glase razumio,

sve je misli v jedno postavio:

te otvori škrinju namalanu,

i obuče turačku odoru,

pa pokrije tri kape càrljene

po hadetu Turcih janičarah,

tere ide doli u pivnicu,

napije se sladkom rubiljicom,

pa pripaše britku sablju svoju,

kojano je zlatom okovana,

u otrovi zmije okaljena,

nevirnikom Turkom namenjena.

Pak izpelja vranca konja svoga,

koi njemu u potaji biše

i na kome nitko ne sidjaše,

jur je prošlo sedam godinica.

I zaside vranca konja svoga,

ubode ga srebàrnom mamuzom,

pa poleti kano sokol sivi

po ravnome polju širokome.

Ide junak kralju Matiaše

pivajući, konja igrajući,

ide kralju u tursku dàržavu,

tja do turskog cara silenoga.

Kada dojde k caru turčkomu,

ondje najde tri visoke lipe,

i pod sridnjom Turci tancajući

s lipom mladom Jelinom divojkom.

Kad je kralju ovo ugledao,

lipo jim je junak besjedio:

”Kažite mi, age i spahije,

i gospodo paše i veziri!

Kako lipe tanci vi plačate:

al plačate srebàrnimi škudi,

al z lipimi zlatimi dukati,

al z novci lipim rušpiami.”

”Mi te igre tanci ne plačamo

nit z bilimi srebarnimi škudi,

nit z žutimi zlatimi cekini,

nego z novci lipom rušpiami.”

Kad je kralju ovo razumio,

stavi ruku u svoju dolamu

te izvadi tri zlate cekini,

ter je baci na tàrpežu Turkom.

Tri puta su s tàrpeža skočili,

tretji put su pred cesara pali.

Kad su novci Turci zagledali,

oni su mu tiho besedili:

”Boga tebi, mili pobratime!

Odkud tebi ovi lipi novci,

koji jesu jur popria bili

Matiaša, kralja ugarskoga?”

Odgovara kralj Matiaš lipo:

”Vîra moja, čestita gospodo!

Ja sam kralja iz konja bacio,

i novci sam njemu ugrabio.”

Veli njemu vlastela turačka:

”Ako si ti kralja umorio,

mi ćemo te lipo darovati

i tri tanci tebi prikazati.”

Kralj Matiaš lipo odgovara:

”Jeli lestih meni zaigrati

i tancati z Jelinom divojkom,

vjernom ljubom kralja Matiaša?”

Turci lipo njemu govoraše:

”Igraj, igraj koliko je tebi drago!

Neg se čuvaj, mili pobratime,

da kakove sramote ne najdeš.”

Tad je začel z Jelinom tancati

i š njum se je trikrat okrenuo,

pak joj varže zlat pàrsten u nedra,

koi pria Jelinin je bio.

Pak njoj kralju tiho besedio:

”Primi me se za desnicu ruku,

i upri se na lievu nogu,

da te morem ja odniti sobom.”

Pak izvadi britku ćordu svoju,

i š njome je jednom zamahnuo,

devet Turaka odsiče se glava,

a car se je pod tàrpeži skrio.

Pak zaside vranca konja svoga,

i poleti kano lastovica,

i pria je doma doletio,

neg da bi ga veter odnesio.

Jedan drugog Turci tad gledaju,

i med čudom zabljeni ostaju,

ter za čudom poslie govore,

svoje oči proklinjaju gore:

”Naše oči, da bi vrazi zeli,

koje njega nisu poznavale,

kad ovdi on med nami biše

i z Jelinom ljubom on tancaše.

To je naša velika sramota,

da mi silnu vojsku podigasmo,

kada njemu Jelu ugrabismo,

on je nami sam z junačkom rukom.”

To junačko Matiaša dílo,

onda j’ bilo, sad se spominjalo.

Kralju budi pisma na poštenje,

a nam dao Bog zdravlje i veselje!

Opomba: Tudi to pesem je dobil Vraz najbrž od Rudeža; a prepisal jo je po svoje in ne prav dosledno. V Verzu 117. je pisano vraži sele, vzprejeto verzijo pa je Vraz pripisal s vprašajem samo na strani; najbrž je tudi ta pesem prvotno pisana v bohoričici po človeku, ki ni v pisavi dobro razločeval s,z,š,ž. – Pesem je dokaz, da prehajajo ne samo hrvaške snovi k Slovencem, ampak da se tudi nasprotno godi.

50. (str. 92)

Kraljevič Marko kaznuje svojo ženo.

(Belokranjska.)

Kraljević Marko na vojnico spravlja,

Svojo ljubo na domu ostavlja.

Pred ko projde, tako joj govori:

”Boga tebi, verna ljuba moja!

Čuvaj dvora i poštenja,

Čuvaj deco i grada beloga:

Ja čo Marko na vojnico projti.”

To izusti na konja se spusti.

Malo za tem postojalo vreme,

Dodje kučka Senjanin Ivane,

Dodje kučka, ljubico prevari.

Tri je nočke z ljubo prenočio

I tri dane bele predanio.

Pervo nočko, kojo je nočeval,

Daroval joj tico popevačo.

Ali drugo, kojo je nočeval,

Daroval joj kolardeje zlate.

Tretjo nočko, kojo je nočeval,

Daroval joj perstan ozormana.

Govorila tica popevača:

”Ja čo k Marku na vojnico projti.”

Pa poleti u šator do Marka

I mu stane pesmico prepevat.

”Bogom brate, kraljeviću Marko!

Zla te sreča je zadela doma:

Dodje kučka Senjanin Ivane,

Pa prevari neverno ljubico.

Tri je nočke z ljubo prenočio

I tri dane bele predanio.”

Kad je Marko pesmo razumio,

Zove k sebi hitra šarca svoga:

”Hajde šarac, da idemo damo,

Da vidimo, što kod kuče biva.”

Zdaleka ga zagleda ljuba,

Pa Ivanu tiho besedila:

”Boga tebi, Senjanin Ivane!

Zajahaj mi konja najboljega,

Pak mi zderkni čez to polje ravno,

Da te Marko uhvatio ne bi.”

Marko dodje na šarcu hitrome,

Berzo skoči, v hišo poterči.

Ljuba mu se do zemlje priklanja.

Lepo ti ga pozdravljati stala:

”Dobro došal, lepo moje zlato!”

Ali Marko ne razvedri lica,

Gnjevom škripa, oko vatrom gori,

Pa govori neverni ljubici:

”Boga tebi, neverna ljubica!

Zašto so ti oči potamnele?

Zašto so ti nedra razvezana?

Zašto so ti lasi pomerlani?”

Draga nezna, što bi govorila,

Derhče jadna, pa mu odgovarja:

”Vetar mi je kose pomerlao:

Na vetru sam pšenico vejala,

Prahom sam si oči natrohnila;

Sinu sam ti sisati davala,

Uz toga sem takova postala.”

Govorila tica popevača:

”Nije tako kako ljuba kaže,

Več je tako, kako ti ja kažem.

Kad ti h kuči, prodje berdom Ivan.”

Govorio kraljeviće Marko:

”Boga tebi, neverna ljubica!

Alj voliš mi k večeri svetiti,

Alj na dvoru zvezdice beojiti?”

Govorila neverna ljubica:

” ” Ja ne volim k večeri svetiti,

Ni na dvoru zvezdice brojiti.” ”

Marko ljubo žeplom namazio,

Pa jo vatrom zapalio ljutom.

Draga gori, suzama se bori,

Pak ovako Marku progovarja:

”Prosti, Marko, ne muči ljubice!

Gledaj usta, ka so te ljubila,

Gledaj roke, ke so te gerlile,

Gledaj persi, sinka so dojile!”

To izusti, dušico izpusti.

Opomba: Zapisal Jurij Kobè. – Iz ” Cvetja slov. nar. I 23-27. – Tiskana tudi je v Sl. Bčeli II. 1. 1851. 141, 142, a tam so verzi 30 – 39 po pomoti prišli med verz 58. in 59.

555. (str. 539)

(Belokranjska iz Starega trga.)

Ena ptič’ca sproletela

Iz te dežele štajerske,

In to pesmico zapela

Od Marije žalostne.

”Kdo te, ptič’ca, pet’ je učil,

Al’ s’ se sama zmislila?”

””Jast se nisem pet’ učila,

Nit’ se sama zmislila;

Dva zidarja sta jo skup zložila,

ker sta cerkev zidala. ””

” Niso bla to dva zidarja,

Nek sta b’la dva angela.”

Jezus je na križi visel

Cele, cele ure tri,

Nič druz’ga ni spregovoril

Kakor sedem besedi.

Zapisal Jure Koce, ”fant iz Starega trga pri Poljanah”. – J.Navratil, ki mi je pesem izročil, pridejal ji je to–le opomnjo: ” To pesmico, ki se ne strinja s poljansko govorico in se poje tudi v kolu (prim. Navratil, Belokranjsko kolo. II.b.), zasejal je tam menda kakšen krošnjar, ki jo je bil prinesel sabo izmed Črnih Kranjcev. Da se je med Belimi Kranjci, s časom nekoliko pobelokranjčila, kažejo nam besede, oziroma oblike: sproletela, jast, niso, nek (neg’, nego) za ampak, temuč”.

847. (str. 737)

(Z Poljan na Kolpi.)

Oj jabuka zelenika,

Na nji sedí sîvi sokol,

Kteri gleda v ravno polje,

Gde mi junak konja kuje,

Devojka mu čavle daje.

Ukradla mu podkovčico,

Nesla jo je kovačicu:

”Oj kovače, moj kovače,

Skuj ti meni drobne kluče,

Drobne kluče devetere,

Devetere, desetere,

Da otvorim devet gradov,

I deseto svitlo kambro.

Nutri imam devet bratov

I deseto milo sestro.

Bratci mi se spomenjajo,

Komu čejo sestro udati:

Ali ksuncu al k mesecu?

Bolje k suncu nego k mescu:

;esac mi se spremlajuje,

Spremljejuje, sprestaruje;

Sunce mi je vavek mlado,

Vavek mlado, Bogu drago.”

Zapisal (,,kakor čul”) Marko Kobè. – Iz Novic 1852, 117.

854. (str. 740)

Ranjeni junak noče biti lečen.

(Belokranjska.)

Kaj se bĕli tam uz sinje morje?

Al je gruda spomladnega snĕga,

Al so pene od sinjega morja,

Al je golob izza jate ostal,

Al so bĕle v jaticah ovce?

Da je gruda snĕga spomladnega,

Davno bi jo sonce raztopilo;

Da so pene od sinjega morja,

Davno bi jih morje raztiralo;

Da je golob izza jate ostal,

Davno bi se spomenil na jato,

Da so bĕle v jaticah ovce,

Davno bi je bil odgnal čoban:

Več je ostal Kovačevič Peter

Na sred dolca, na sred Sadikovca

Od udarcev Jurina Butorca.

K njemu bĕla dohajala vila,

Bere bilje po gorici vila,

Da bi njemu rane zacelila.

Al jij velí Kovačevič Pero:

”Ne ber bilja, ne gub, vila, dneva,

Nego zovi pobratima mojga,

Pobratima Jurja Rokavína,

Da napiše listek knige bele,

Da jo pošlje majki i ljubici,

Majki pošlje, da me se ne nadá,

Ljubici pa, da se naj udaje:

Da se junak Pero je oženil

S černo zemljo i zeleno travo.”

Zapisal M. Kobè – Iz MR. 131.

855. (str. 740)

Žena lepša od vile.

(S Poljan od Kolpe)

Peter se je v društvu hvalil:

”Ni lepše ljube od moje,

Ni bele vile od fore!”

Čula ga vila iz gore,

Planila Petru na dvore,

Doziva Petra z imenom:

”Izidi lesum, junače!

Izvodi svojo ljubico,

Katera lepša je od mene,

Od mene vile iz gore.”

Ko Peter vilo razume,

Popade ljubo za roke,

Lepo jo Peter obleče:

Svila ji sega do zemlje,

Rumeni lasi do bedre,

a drobni biser do pasa,

v ušesih zlate uhane,

pa vodi ljubo pred dvore:

Trikrat je lepša od vile.

Ko vidi vila istino,

Onda mu vila govori:

”Slaba ti hvala, junače!

Ako ti lepša ljubica

Od mene vile od gore:

A njo je mati rodíla

U svilen povoj povíla

Z majkinim mlekom dojíla.

Mene pa vilo iz gore

Mene je gora rodíla

U zelen listek povíla;

Od gore je veter pihal,

Pa je mene vilo šikal, -

Tâko sem bila kojena!

Zapisal Marko Kobè. – Iz Novic XI. (1853.) 124.

856. (str. 741)

Najboljša volitev.

(S Poljan od Kolpe)

Spava Janko pod jablanko.

Mimo grejo tri devojke,

Med sabo se spominjajo,

Kaj naj ktera bi volela.

Govorila najstareja:

”Ja bi pasac naj voléla.”

Govorila za nju srednja:

”Ja bi prstan naj voléla.”

Govorila je najmlaja:

”Ja bi Janka naj voléla!

Ti boš pasac razdelrala.

Ti pa prstan pogubila:

Ja bum Janka obljubila.”

Janko razmè pogovore,

Hitro skoči, konja spusti:

”Htera vlovi vranca konja,

Ta bu koja draga ljuba.”

Klicala ga najstarja:

”Na ti, konjič, zobi zobat!”

Ona bliže, vranac dalje. –

Za nju srednja ga je zvala:

”Na ti, konjič, zobi zobat!”

Ona bliže, vranac dalje. –

Klicala ga je najmlaja:

”Na ti, konjič, dve jabuke!”

Ona dalje, – vranac bliže.

Vlovila je vranca konja,

Obljubila svoj’ga Janka.

Zapisal Marko Kobè. – Iz novic X. (1852.) 101.

857. (str. 741/742)

Bratova prošnja.

(S Poljan od Kolpe)

Igrala sta se bratca dva,

Jeden oženjen, drugi ne.

Mlaji starejemu veli:

”Oženi ti mene, bratac moj!”

””Ja bi te ženil rad, prerad,

Al te nemam dobro kje,

Ako te nečo k Anici:

Anica prošla prek morja

Žlahtne oprave kupovat.

Ančina mati pak velí:

Koji če mojo hčero imat,

Trba mu beli grad zidat

Iz drobnega kamena,

Iz belega bisera,

Kud se bo Ane šetala

Od moj’ga grada do svoj’ga.””

Zapisal Marko Kobè. – Iz Novic X. (1852.) 89.

868. (str. 747)

Vinograd za doto.

(Z Poljan na Kolpi.)

Lepa moja gora zelena,

Mimo teče voda ledena.

Pod ledom je trava zelena,

U travi je roža rumena.

Mimo ide Janko, mlad junak,

Govorila roža rumena:

”Uzmi mene, Janko, mlad junak!

Priženit češ z mano vinograd,

Tretje z zlatim koljem koleno

I z zlatim ličjem privezano:

Nad ličjem je perje biserno,

Izpod perja grozdje cukerno.”

””Uzmem te, roža devojka,

Zavolj tvojga oka milega

I tvojga serca istinskega

Kajti znam, da ka mi kažeš:

”Ja te ljubim’, mi ne lažeš.””

Zapisal (”kakor čul”) Marko Kobè. – Iz Novic 1852, 137.

871. (str. 749)

Slabo plačana služba.

(S Poljan na Kolpi.)

Majka Maro izza grada zvala:

”Hodi, hčerka, ako si oprala!”

””Nesam, majko, ni do vode došla!””

”Kaj si, hčerka, letni dan delala?”

””Gledala sam čuda velikoga,

Kjer se bije Sava i Murava:

Sava vozi dervje i kamenje,

A Murava šajke okovane;

U šajki sta bratec i sestrica,

Bratec spava, a sestrica šiva.

Sestra bratca z iglo budila:

Stani, bratce, beli gradi goré! –

Neka gore, z ognjem izgoreli!

Služil jesam tri godine dana:

Pervo leto za lepo devojko,

Drugo leto za konjiča vranca,

Tretje leto za svetlo oružje.

Kad so došli devojke deliti,

Meni dajo staro neveljavo;

Kad so došli konjiče deliti,

Meni dajo stara neveljava:

Kad so došli oružje deliti,

Meni dajo staro i rujavo.””

Zapisal M. Kobè. – Iz Novic IX. (1851.) 79; prim. Vukove Srpske nar. pjesme I. 428.

marec 14 2008 | ali ste vedeli? | No Comments »

OBREDNE PESMI IZ POLJAN

Slovenske narodne pesmi;

iz tiskanih in pisanih virov, zbral in vredil dr. Karol Štrekelj. Zvezek III.

Izdala in založila slovenska matica, v Ljubljani 1904-1907. 851 strani

Pesmi obredne:

5108. (str. 187/188) Poljanska fara.

(Iz Poljan od Kolpe.)

V našem polju zlata jablan,

Daj Bog, daj,

Daj, Maria, dobro leto daj,

Daj nam Bog!

Pod jablano zlata miza,

Za nju sede Bog, Maria,

Bog, Maria, sveti Peter.

V rokah derží zlato kropel.

Hitel se je u jablanko,

Doli pala tri jabuka.

Pervo palo v naše selo,

Naše selo vse veselo.

Drugo palo v žitno polje,

Žitno polje obrodilo:

Vsaki barak po hambarak,

Vsaka latka dva vaganka.

Vinske gore obrodele:

Stara terta tovor vina,

Grebeníca po lodríco

I prevezec po vederce.

Zapisal Marko Kobe. – Iz Novic X. (1852.) 193. Verz 2 – 4 se ponavlja za vsakim. ”Barak, bar, Kolbenhirse, Fennich’; hambarak, hambar – žitnica, žitna hramba; latka, lat = bilka, steblo; grebenica = grobana trta, vlačenica; lodrica = čbanja, brenta.” Isto pesem nahajamo v SPKN. V. 86 s temi premembami: I našim polji - 2] Daj Bog – 3 Marija – 5 jablanku – 6 sedu … Marija – 7 Marija – 9 jablanku – 10 padu – 15,16 = 16. 15 (pač pomotoma je tiskano polhan barak) – 20 polordica (pomota!) - 21] I prevezal povederce (pomota!). Te zeló majhne razlike pač kaćejo, da je Kobe tisti, ki je Korytku (ali njegovim nadaljevavcem) izročil v petem zvezku SPKN. priobčene ”Pesmi od Hrovaške meje”; sicer bi si ne mogli misliti, da bi bil Kobe vnovič 8 let pozneje s svojim imenom natisnil to pesem. Vsled tega prištevam k poljanskim tudi nastopno številko.

5109. (str. 188)

(Belokranjska, najbrž iz Poljan.)

Bog daj dober večer,

Daj nam, Bože, dobro leto,

Bolje jutros (?) za večerko!

Pojte, pojte, rano peli,

Sprovojajte gospodara,

Gospodara, gospodinju.

Dajte, dajte nas ne derž’te,

Našo pravdo i navado:

Več vašiga, nek mašiga.

Ako li nam nočte dati,

Vzet vam čemo mladiga sina,

Mladog sina gospodina.

Peljat čemo ga v travo,

Splest mu čemo zelen venček,

Iz koprivi zelen venčec:

Kot junaku s jabukama,

Snašice z iglicama,

Divojke strelicama.

Lepa fala na tem daru:

Lepo so nas darovali

Z lepim letom rodovito,

Z vinsko jagodico.

Zapisal najbrž M. Kobe. – Iz SPKN. V. 114-115. (” Koledniško vošenje”). Verz 2. se ponavlja za vsako vrstico. V v. 4. je tiskano pela, v v.16. junaka z Jabukana? Za v. 15. manjka očividno več verzov. Primerjaj konec št. 5120.

Pesmi svatovske:

5455. (str. 325)

(Iz Poljan od Kolpe.)

Tri mi se gradi belijo,

Troji se svati zbirajo.

V pervem se konji kujejo,

V drugem se sablje svitlajo,

V tretjem se na put spravljajo

Po lepo Anko devojko.

Kada so po njo jahali,

Ljudi so dine sadili;

KAda se z Anko vračajo,

Dine se zrele trgajo,

Na konja jih Anki metajo,

Anka se milo plakala,

Dine pod konja hitala.

Tišila jo je svekàrva:

”Muči, premuči, snašica,

Tako so z mano delali,

Vendar sem dobro včakala:

Devetim zetom punica,

Devetim snaham svekàrva,

Devetim gradom grofica!”

Zapisal Marko Kobe. – Iz ”Novic” X. (1852). 241.

marec 14 2008 | ali ste vedeli? | No Comments »

GREGORJEVO, 12.3.2008

Župančič je v svoji Dumi pisal, da so se na Gregorjevo ptički ženili. Na ta dan so otroci v Beli krajini iskali pod grmovjem barilček in povitico.

V Poljanski dolini pa je bilo v navadi, da se je zbrala skupinica otrok in šla od hiše do hiše ter prosila za darove. Sprevod so sestavljali ženin in nevesta ter svatje. Bili so v nošah, ženin in nevesta pa v oblekah od obhajila. Okrašeni so bili s cvetjem rese, ženin in nevesta sta imela okrašen klobuk in ruto ter na levi roki venček, svatje pa so imeli na prsih zataknjen šopek. Za darove so imeli pripravljene košare ali culice. Hodili so od hiše do hiše in prepevali pesmico ”En pastirček ovce pase”. Ko so prišli do hiše so zapeli:

”Mi smo prišli k vam na gosti, da bi na dali sega dosti. Več nam bote dali, več bote ob Miholi s pola pobrali.”

” Dajte nam, dajte groša i kruha, dajte nam jajac, masti iz čupa, dajte nam špeha i klobas,…”.

” Mi smo prišli da nam date štiri jajca, žlico moke, skledo v roke. Ak’ ne date tega vsega ‘zet vam čemo mlad’ga sina.”

ImageShack

Gospodinja jim je nato dala jajca in krhlje, zato so se ji zahvalili: ”Hvala, hvala na tem daru, gospodinji, gospodaru. Mi se čemo odpočiti i vas bogu izročiti,” in šli naprej.

Če pa niso dobili darov so izrekli kletev:” Da bi vam čibe klopotce nesle, da bi vam krave povrgle, da bi vam bila pšenica snetljiva, da bi vam koruza ne bi dozorela,…”

Podobno se je dogajalo včeraj po polanskih vaseh, ko so mladi člani otroške FS Stari trg ob Kolpi, skupaj s starši in vodjo FS Stari trg ob Kolpi, že četrtič zapovrstjo obudili ta stari običaj.

(Petra Madronič)

marec 13 2008 | novice | No Comments »

Next »